Opredelitev tajweeda
Jezikovno tajweed pomeni izboljšati ali narediti odlično. Strokovno pomeni izgovarjati vsako črko iz njenega mesta artikulacije in ji dati njeno pravico (حقّ) in tisto, kar ji pripada (مستحقّ) od lastnosti. Imam Ibn al-Jazari ga je opredelil takole:
Pravica črke so njene trajne lastnosti, ki je nikoli ne zapustijo, kot so Jahr (الجَهْر), Shiddah (الشِّدَّة) in Isti'la' (الاسْتِعْلَاء). Tisto, kar ji pripada, izhaja iz teh lastnosti ali iz sosednjih črk, kot so Tafkhim (التَّفْخِيم) in Tarqiq (التَّرْقِيق), Izhar (الإِظْهَار), Idgham (الإِدْغَام), Ikhfa' (الإِخْفَاء), Madd (المَدّ) in Qasr (القَصْر). »Vrniti vsako črko k njenemu izvoru« pomeni izgovoriti jo iz njenega mesta artikulacije; »izgovoriti jo v podobni kakor v sebi« pomeni dati isti črki povsod isto lastnost in je ne recitirati na enem mestu dobro, na drugem pa malomarno.
Imam nato pojasni, da je treba to delati nežno, brez napora ali pretiravanja, in da se doseže le z vajo, torej z veliko ponavljanja pri veščem učitelju.
Predmet, korist in status
- Predmet: besede Korana glede dajanja njihovim črkam njihove pravice in tistega, kar jim pripada.
- Korist: varovati jezik pred napako v Allahovi Knjigi in jo recitirati tako, kot je bila razodeta.
- Utemeljitelj: v praksi Prerok ﷺ, ki ga je prejel od Džibrila in ga naučil tovariše. Kot zapisana veda mojstri recitacije in jezika; med prvimi, ki so o njem pisali posebej, je bil Abu Muzahim al-Khaqani (u. 325 po H.) v svoji pesnitvi z rimo na Ra', nato pa Makki v ar-Ri'ayah.
Status: teoretično učenje pravil je skupna dolžnost, njihova uporaba pri recitiranju pa je obvezna za vsakogar, ki recitira Koran. Imam Ibn al-Jazari pravi:
Dokaz je verz ﴿أَوۡ زِدۡ عَلَيۡهِ وَرَتِّلِ ٱلۡقُرۡءَانَ تَرۡتِيلًا ٤اَوْ زِدْ عَلَيْهِ وَرَتِّلِ الْقُرْاٰنَ تَرْتِيْلًا ٤﴾ (Al-Muzzammil 73:4). Ibn al-Jazari v an-Nashr navaja po 'Aliju (Allah naj bo z njim zadovoljen), da je Tartil (التَّرْتِيل) »tajweed črk in poznavanje mest ustavitve«. Verz pesnitve ima dve branji, »kdor ne recitira Korana s tajweedom« in »kdor ne recitira Korana pravilno«, in obe pomenita, da je zanemarjanje pravilne izgovorjave greh.
Lahn (napaka) in njene vrste
Lahn (اللَّحْن) je napaka in odstop od pravilnega pri recitiranju. Ima dve vrsti:
| Vrsta | Opredelitev | Primeri | Status |
|---|---|---|---|
| Lahn Jali (اللَّحْن الجَلِيّ) | Očitna napaka, ki pokvari besedo, jo prepoznajo recitatorji in drugi ter lahko spremeni pomen. | Zamenjava črke ali samoglasnika z drugim, dodelitev sukuna črki s samoglasnikom ali samoglasnika nemi črki, na primer branje Ta v besedi ﴿أَنۡعَمۡتَاَنْعَمْتَ﴾ (Al-Fatihah 1:7) z dammo. | Prepovedano po soglasju. |
| Lahn Khafi (اللَّحْن الخَفِيّ) | Napaka, ki pokvari tajweed, ne pa pomena; opazijo jo le vešči recitatorji. | Izpustitev Ghunnah ali Ikhfa', skrajšanje obveznega Madd ali otežitev lahke črke. | Po mnenju mojstrov recitacije ni dovoljena tistemu, ki se lahko nauči; nekateri jo imajo za nezaželeno. |
Hitrosti recitacije
Recitacija ima več hitrosti, vse so dovoljene, če se upoštevajo pravila tajweeda:
| Hitrost | Opis |
|---|---|
| Tahqiq (التَّحْقِيق) | Najpočasnejša, s polnim Madd in popolnimi samoglasniki; primerna za poučevanje. |
| Tartil | Mirna, preudarna recitacija z razmislekom; najboljša hitrost. Nekateri jo štejejo za enako Tahqiq. |
| Tadwir (التَّدْوِير) | Srednja hitrost med Tahqiq in Hadr. |
| Hadr (الحَدْر) | Hitra recitacija ob upoštevanju pravil; običajno se uporablja za ponavljanje. |
Qira'ah, riwayah in tariq
Način branja, ki se pripisuje enemu od desetih imamov, se imenuje Qira'ah (القِرَاءَة), na primer branje 'Asima. Tisti, ki se pripisuje njegovemu prenašalcu, je Riwayah (الرِّوَايَة), na primer Hafs od 'Asima. Tisti, ki se pripisuje tistim po prenašalcu, je Tariq (الطَّرِيق), na primer pot ash-Shatibiyyah, pesnitev Hirz al-Amani imama al-Qasima ibn Firruha ash-Shatibija (u. 590 po H.). Po Ibn al-Jazariju je branje pristno, ko izpolnjuje tri pogoje: skladnost z arabščino na veljaven način, skladnost s pisavo enega od uthmanskih izvodov vsaj potencialno in pristno verigo prenosa.
Bonton recitacije
- Iskrenost do Allaha, recitiranje v stanju čistosti in na čistem kraju.
- Iskanje zatočišča na začetku in Basmalah na začetku sur (glej naslednje poglavje).
- Razmislek in ponižnost ter lepšanje glasu brez napora, kot v hadisu »Krasite Koran s svojimi glasovi« (Abu Dawud, an-Nasa'i).
- Potrpežljivost pri učenju, saj je Prerok ﷺ rekel: »Kdor je vešč v Koranu, je s plemenitimi, pravičnimi pisarji, kdor pa ga recitira jecljaje in s težavo, ima dvojno nagrado« (Buhari in Muslim).